Šparglji, ali beluši kot jih tudi imenujemo, so ena prvih vrst pomladne zelenjave. Že stari Rimljani so vedeli, da je špargelj zelo okusen in zdrav, danes pa jih pridelujejo tudi po celotni Sloveniji. Njihova sezona se pri nas začne v prvi polovici aprila in traja vse do sredine junija.
V Sloveniji rastejo v naravi štiri vrste šparglja, navadni, lasasti, obmorski in ostrolistni (divji, raste predvsem na Primorskem), ki ima mnogo tanjše poganjke od gojenih. Šparglji so lahko zeleni ali beli, odvisno od načina gojenja. Če pred odganjanjem nasujejo zemljo nad rastlino, bodo poganjki zrasli v temi in zato ostali beli. Zato jih imenujemo beluši in so milejšega okusa ter z manj grenkobe kot zeleni šparglji, katerih poganjki rastejo na svetlobi in se obarvajo zeleno zaradi tvorbe klorofila. Nekateri šparglji se na svetlobi obarvajo tudi vijolično.
Uživamo mlade poganjke, ki jih režemo v pomladnih mesecih. Šparglji so zares dobri povsem sveži, najbolje še isti dan, ko so bili nabrani, saj slabo prenašajo skladiščenje. Kasneje izgubijo večino kakovostnih snovi in začnejo leseneti, oleseneli deli pa niso užitni. Sveži so, kadar se prelomijo od spodaj navzgor čim bliže mestu kjer so bili odrezani oziroma se na tem mestu izcedi sok, če ga popraskamo.
Šparglji so zaradi svoje sestave, lahke prebavljivosti in kot nizko kalorična vrtnina, zelo priljubljeni na jedilniku različnih diet. H kakovostni sestavi pripomorejo tudi minerali (dušik, fosfor, kalij, kalcij, magnezij, natrij, cink, mangan, železo) in vitamini B-kompleksa (B2, B6, holin in folna kislina), vitamin C, provitamin A, v sledovih pa še vitamina E in K. Poleg že omenjenih snovi so v špargljih še, asparagin, arginin, tirozin, valin, purin, fenilalanin, izoleucin, koniferin, vanilin, saponini, čreslovina, citronska, jabolčna in jantarna kislina.